Razpoke na podzidku fasade vedno pogostejše pri novogradnjah. Preverite zakaj?
Razpoke na podzidku fasade vedno pogostejše pri novogradnjah. Preverite zakaj?
Gradnja hiš se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Postopki in materiali pa so povečini ostali takšni, kot so bili pred tem. Zato prihaja do težav, ki jih težnja po boljši izolaciji, modernosti prinaša in niso bile predvidene. Vse kaže, da bo skupaj z nizko-energetsko gradnjo potrebno spremeniti tudi določene načine, pristope gradnje in materiale.
O napakah, do katerih pogosto prihaja pri izdelavi fasad smo že pisali v tem članku. Omenili smo, da sta najpogostejša razloga zato bodisi slaba izvedba, bodisi nekompatibilni ali slabi materiali. Kar pa nismo omenili, pa je, da obstaja tudi tretji razlog, ki pa je dokaj nov in nepoznan.
Težava je v tem, da so hiše, ki se gradijo danes drugačne. So po eni strani vedno bolj izolirane in imajo sloj izolacije debelejši. Po drugi strani pa se vedno pogosteje uporabljajo temne barve na fasadah in podzidkih fasad. To je samo po sebi v redu, vendar prihaja do problema. Omenjeno namreč pripelje do tega, da se materiali vedno bolj krčijo in raztezajo. Ko govorimo in izvedbi podzidka fasade (cokla) se zato dogaja, da ta, čeprav je bil narejen z dobrimi materiali in pravimi postopki, razpoka. Zakaj?
»Že desetletja se za območje podzidka uporabljajo XPS-plošče in posamično penjene plošče. Uporaba vse debelejše izolacije, intenzivnejših barvnih tonov in arhitekturni dizajn brez podzidka občutno povečajo raven obremenitev na območju podzidka. Obenem se pričakuje, da je podzidek vse bolj vzdržljiv in odporen proti mehanskim obremenitvam« (vir: caparol.si)
Materiali, ki se uporabljajo za izvedbo izolacije cokla so stirodur (XPS), bitumenska hidroizolacija in zaključni sloj (tak ali drugačen). Ker pa ti materiali niso dovolj prožni prihaja do tega, da, pri klasični izvedbi detajla podzidka nastanejo delno opazne razpoke. Za tovrstne poškodbe je značilno, da nastajajo neposredno nad stiki plošč, v enakomernih razmikih in da potekajo navpično.
Zaradi visoke dinamične togosti nastajajo pri „trdih“ (XPS) ploščah znatne prisilne napetosti v materialu, saj te plošče v nasprotju z „mehkimi“ ne zmorejo v zadostni meri same v sebi nevtralizirati nastalih sil. Prav na stikih plošč prihaja do omembe vrednih napetosti in nezadostne porazdelitve sil po površini. V tej zvezi govorimo tudi o pomanjkljivi razdvojitvi sil. Vsaka temperaturna sprememba vedno znova povzroči napetostne konice na robovih plošč. Rešitev je tako v spremembi materialov in postopka izvedbe cokla oz. podzidka.
Caparol, eden izmed najbolj priznanih proizvajalcev fasadnih sistemov, predlaga rešitev v menjavi izolacijskih plošč in ustreznega armiranja. Kot navajajo, ima klasični (XPS sistem) udarno trdnost (odpornost materiala na delovanje nenadne hipne obtežbe, izražena kot energija, potrebna za porušitev ali zlom vzorca, merjena s standardiziranima Izodovim udarnim preskusom ali Charpyjevim udarnim preskusom) >4 džulov, medtem ko sistem, ki ga predlagajo prenese tudi >50 džulov.
Kot so pokazale raziskave, rešitev težave ni v tem, da uporabimo bolj toge materiale, temveč, da so materiali bolj prožni, elastični. In se namesto trdnosti raje upognejo ampak tudi vrnejo v prvotno obliko.
Kot rešitev za območje brizganja vode, na podlagi odličnih elastičnih lastnosti in strogo normiranih masnih skrčkov, predlagajo izolacijske plošče Dalmatiner v kombinaciji z armiranjem Carbonit, ki je eden izmed najnovejših zaključnih slojev s karbonom.
Prednost uporabe karbona v zaključnih slojih fasad je namreč v tem, da je možno doseči izjemno visoko udarno trdnost (vir). Omenjeno na eni strani pomeni bistveno daljšo življenjsko dobo fasadnega sistema in hkrati rešuje problem pokanja fasade zaradi krčenja in raztezanja. Dodatne prednosti, ki jih prinaša sistem pa so tudi ugodno razmerje med ceno in kakovostjo, preprostejša vgradnja, skladiščenje in izbira (je le ena plošča, ene debeline) in več svobode pri oblikovanju podzidka.
Za posvet in možnost vgradnje se obrnite na Fasade D&M d.o.o.
